Mojstrstvo ljubezni

Najsrečnejši trenutki v  našem življenju so tisti, ko se igramo kakor otroci, kadar pojemo in plešemo, kadar raziskujemo in ustvarjamo iz golega veselja. Prelepo je, kadar se vedemo kakor otroci, kajti takrat smo v naravnem stanju svojega duha, takrat smo najbliže človeški naravi. Kot otroci smo nedolžni in takrat je izražanje ljubezni za nas nekaj povsem običajnega.

Toda kaj se zgodi potem?
Kaj se je zgodilo z vsem svetom?

Naše čustveno telo je polno ran, ki so okužene s čustvenim strupom. Ta bolezen strahu se kaže kot jeza, sovraštvo, potrtost, zavist in hinavščina; njena posledica pa so vsa čustva, zaradi katerih ljudje trpijo.
Najprej je potrebno rane očistiti, nato pa na te rane  nanesti kako učinkoviti zdravilno mazilo, ki pospeši celjenje. …

Knjiga Mojstrstvo ljubezni vas bo naučila odpuščanja – tako sebi kot vsem ostalim; naučila vas bo gledati z ljubeznijo in sočutjem; naučila vas bo, da se boste spomnili, da smo tukaj na zemlji zato, da se naučite  ljubiti!

Vsak odnos nas uči čisto preproste lekcije – lekcije ljubezni. Če se ne naučimo na lep način, jo izkusimo preko klofut, ki nam jih nameni življenje. In pogosto klofute zaležejo bolj kot božanje. Če se ljubezni do sebe na moremo naučiti drugače, telo zboli; če se ljubezni v odnosu ne moremo naučiti drugače, odnos umre. Na koncu  ostane samo še strah in tema.

Ljubezen je vselej prijazna. Strah je vselej neprijazen. Čutimo se žrtve vsega, jezimo se ali žalostimo, razjeda nas ljubosumje ali pa se čutimo izdane. Jeza ni nič drugega kot zakrinkan strah. In žalost ni nič drugega kot zakrinkan strah. Ljubosumje je zakrinkan strah. Ob vseh teh čustvih, ki izvirajo iz strahu in ki povzročajo trpljenje, lahko zgolj hlinimo prijaznost. V resnici nismo nič prijazni, saj se ne počutimo dobro, nismo srečni.

Če hodimo po stezi ljubezni, nimamo nobenih obvez, nobenih pričakovanj. Življenje nam je  v veselje, zato smo vedno nasmejanega obraza. Dobro se počutimo v svoji koži, in ker smo zadovoljni, smo lahko tudi prijazni. Ljubezen je torej vselej prijazna, in ta prijaznost nas dela velikodušne in odpira vsa vrata. Ljubezen je velikodušna, strah pa je sebičen; vidi samo sebe. In sebičnost zapira vsa vrata.

Ljubezen je brezpogojna. Strah pa nenehno postavlja pogoje. Če hodimo po stezi strahu, te ljubim le, če mi pustiš, da te obvladam, če si dober do mene, če se ujemaš s sliko, ki sem si jo ustvaril o tebi.

Ko pa hodimo po stezi ljubezni več dajemo, kot pa jemljemo. Pri tem pa se imamo toliko radi, da ne dovolimo sebičnežem, da bi se okoriščali z nami. Nismo maščevalni, vendar damo vsakomur vedeti: » Ni mi všeč, da se želiš okoristiti z mano. Ne potrebujem človeka, ki bi se igral z mojimi čustvi in se grdo vedel do mene, bodisi v besedah ali dejanjih. Ni mi treba nenehno poslušati vsega tega zmerjanja. Saj ne da bi bil kaj boljši od tebe; samo za to gre, da ljubim lepoto. Ljubim smeh; rad se imam lepo; rad ljubim. Saj ne, da bi bil sebičen; samo ne vem kaj bi počel z žrtvijo ob sebi. In to ne pomeni, da te ne ljubim; le za tvoje sanje ne  morem sprejeti odgovornosti. Če si v odnosu z mano, bo to zelo trd oreh za tvojega Zajedalca, saj mi niti na misel ne pade, da bi se odzval na tvoje smetje.« Ne, to ni sebičnost; to je ljubezen do sebe. (Povzeto iz knjige Mojstrstvo ljubezni*)